Res ne kaže svetnika iz rok puščati; samo to je, kako bi ga privadili, da spet sam od nas kam ne popihne?«
Zdaj župan tako skrivaj, da je videl obilnejši del zbora, pogleda svojo dolgo ženo, katera takoj zapazi, da je povprašuje, ali mu je svobodno vstati in govoriti ali ne. Županja vse to sicer malo nerada umeje; a ker je bilo očito, da mnogi Tožbánjci s teto Pleníco vred že natanko vedo, po čem je Tepéžkanovo mežikanje, zatorej mu, nejevoljna sicer, a vendar pritrdi z levim očesom in župan se potlej samooblastno povzdigne ter mogočno oglasi: