Zanj torej prime Tepéžkan ter precej trdo pozvoni, prične važno sejo in brez dolgega oščávanja vpraša, kaj bi se komu najpotrebneje zdelo o svetniku - večna hvala mu bodi! Knjiga naše resnične prigodbe piše, da se na drugem koncu mize prvi oglasi Marko Bogobáznik in tako požene svoje puste modrosti neukretno besedo: »I nu, svetnik ima strešico in oltar, česa potrebuje še povrhu! Tako bi jaz mislil.