Psorepec ušesa polagoma vzdigne ter kvišku pogleda, ves radoveden, kaj znači ta hrup in potlej se prikrade gor više za krsíkov grm, od koder nezapažen vidi in sliši, kar se je počenjalo. Ko množica naposled izgine, pogan z motiko na rami prileze ter svetnika jame pokrit premišljati najprvo iz daleč, oko nagibáje zdaj na levo stran zdaj na desno, kot bi premerjal kako poslopje od ogla do ogla; pozneje se z mačjimi koraki primakne do samega praga, od koder božjega človeka zopet na vse strani ogleda tako do dobrega, kakor bi se ga pripravljal kupiti. Kadar molče zvrši to delo, nejevoljen odmrmra po zavrtih in pred neko apneno jamo postoji ter potlej zopet grede reče sam s sabo: