Zavijáča ali vsaj njemu dostojnega namestnika,« lokavo odgovori župan, kateri si vendar po vsej priliki nikakor ni mogel biti v svesti, kaj je povedal s tem veletehtnim prerokovanjem; vsaj pobožna pripovedka nič enakega neče namigniti: »Z veselja so tukaj že solze kapale,« župan dalje reče, »a jaz menim, da bi se veselje pokazalo tudi v svojem pravem oblačilu. Kakor smo poprej vzdihovali, potem z glasnim vpitjem Bogu dajali, kar je božjega, tako se zdaj v svetosti radujmo dejanski, a ne samo s plakom in jezikom!«