A nedelaven vendar ni, kajti v déžel pošilja pesmi in igre: vsako leto po eno daljšo ali krajšo »pesem o kaki svatbi«, kakor čuti, da sta nevesta in ženin ali bogatejša ali ubožnejša, ter na vsakih dvajset let po ene »božične jaslice« v dramatični obleki in potem jih ljubljanskemu Dramatičnemu društvu neprestano brez uspeha ponuja. Vsakih petnajst let izda učeno, osem strani debelo razpravo o »povodnih možéh«, in take spiše z velikim zadovoljstvom ter krepko poudarjaje imenuje »svoja nesmrtna dela«. Najmanjši novinarski drobiž in dopis ukaže tudi posebe natisniti, da ga potlej za samostojno knjigo posvetí visokemu, najrajši obenem bogatemu gospodu.