Prosjak jedva izgine, piše sveto poročilo, in že prideta za njim po cesti v glasnem pogovoru, kakor je običaj vinskih mož, dva kmeta, gospodarja iz te vasi. Mimo kapelice grede se odkrijeta s poprejšnje svete navade, akotudi se nič ne ozreta vanjo, ker sta menila, da je še zdaj prazna.
Kadar toliko odideta, da že nista mogla videti v kapelo, v katero se je vendar slišalo vse, kar sta bolj vpila, nego pripovedovala, ustavita se pod staro hruško pred nizkim prelazom ter eden reče: