nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Mislim, da so pogrebci medtem opravili in da je dobilo njihovo delo zadnji pečat, mislim tudi, da so obračunali in da časovno nikogar nisem prikrajšal, dovolj časa sem pustil pokopališču, da se je ogolilo, in ljudstvu, da se je razkropilo na vse strani, ni ga več videti na pokopališču, nune so odfrfotale z lahnimi perutmi, tudi župnik je izrabil čas, naložil zadnje križe, odjadral s svojim spremstvom v žagrad in prepustil mesto ožjim žalujočim, pa bi ne bilo treba, kajti po njegovem odhodu je kopica sveže prsti samotno zasamevala, tokrat je gomila zaždela brez ožjih žalujočih v spraznjeni prostor. Glavni del je pod streho, Tjaž je pokopan, ljudem je odleglo, našli so svoj mir in svoje zadoščenje ter se razkropili, komaj da so utegnili najti mir in zadoščenje, srečno smo ga spravili pod rušo, ni ga bilo, ki bi ne bil občutil olajšanja in bi ne bil odhajal z občutkom, da je v zelo težki uri bil na svojem mestu in se izkazal moža. Izlilo se je, oblaki so
se razkleščili, zaprl sem dežnik in stopil v kobal modre svetlobe, oči so se mi zažmerile v prazno grobišče.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani