nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Praskača Tjaža sem se spomnil, pa sem okusil pelinovko v ustih in jezik bi mi otrpnil od grenkobe, če bi vztrajal pri spominu. Vi pa si želite veselih zgodb, založim naj vas s smehom in burkami, razvedrila ste potrebni in zabave ste žejni, brezskrbno živite, križanke rešujete in čebele gojite, žal mi je, da vam nisem mogel ustreči, drugod boste morali svojemu smehu in veselju priskrbeti virov, drugače zadostiti svojim življenjskim potrebam. Mislim, da so pogrebci medtem opravili in da je dobilo njihovo delo zadnji pečat, mislim tudi, da so obračunali in da časovno nikogar nisem prikrajšal, dovolj časa sem pustil pokopališču, da se je ogolilo, in ljudstvu, da se je razkropilo na vse strani, ni ga več videti na pokopališču, nune so odfrfotale z lahnimi perutmi, tudi župnik je izrabil čas, naložil zadnje križe, odjadral s svojim spremstvom v žagrad in prepustil mesto ožjim žalujočim, pa bi ne bilo treba, kajti po njegovem odhodu je kopica sveže prsti
samotno zasamevala, tokrat je gomila zaždela brez ožjih žalujočih v spraznjeni prostor.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani