nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Nekaj časa bo vzelo še oblikovanje gomile, nameščanje cvetlic, zasajanje sveč, polaganje vencev, zato jih še ne maram motiti pri njihovih opravilih, naj opravijo svoje delo temeljito in primerno nagradi, ki jih čaka, mislim, da gredo jama, oblikovanje gomile, umivanje, oblačenje in devanje mrliča v krsto v denar, samo zemlja, ki jo mečejo za Tjažem, je zastonj. Za vse to jim moram pustiti dovolj časa, poslednjega bodo uporabili za iskanje gostilne, kjer bo sedmina, vendar vesela Tjaževa zgodba kljub sedmini ne bo. Lotil sem se zgodbe o Tjažu, ker so me osumili najbolj srečne roke zanjo, in ne zato, ker bi me osebno zanimala, takšen je kruh poročevalskega poklica, pogosto ovsen in z zapečeno skorjo, tudi zategadelj se je nisem lotil z navdušjem, ker me znanci ne morejo nehati navdihovati, naj jim priskrbim kaj veselega, naši ljudje so veseli ljudje, v smehu so bili spočeti, z nasmeškom na ustnicah so jih matere rodile, smehljaje se nosijo breme in ko
pod njim omahnejo, se nasmejani zahvaljujejo, da niso omahnili že prej, smehljaje se legajo v grob, črnih zgodb ne marajo, Tjaževa zgodba pa je črna zgodba, o njej sem vedel že vnaprej, da ne bo vesela.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani