nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Tjaž nikoli ni rumenel proti soncu, marveč je drvel v pogubljenje, to je bilo splošno znano, vsak otrok na cesti bi bil to znal potrditi, samo to je resnica in ni treba, da bi jo tajili in prezirali samo zato, ker je filistrom neprijetna. Pustiti moram govorniku čas, da poišče piko, da ga morda še ošine sveti duh in da skupno popravita svojo zmoto, če bosta bark zdaj, ko je pogreb šele prav stekel, se tako rekoč šele sprožil. Tudi moram pogrebcem dati dovolj časa za pokopavanje, vsaj dokler bo pel zvon, naj ga pokopujejo, naj ga nadegajo v jamo in ga tam prezimijo, ljudje stoje poleg in zadovoljno mečejo v jamo prst, nekateri od blizu, drugi od daleč, mečejo in prst leti na Tjažev hrbet, ker so ga položili na zobe, štiri kratke noge rakve mole kvišku.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani