nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Zadnje sekunde, ko je bil še pri zavesti in se je že sestal z betonsko trdim pločnikom tam spodaj, mu je moralo biti zoprno v ustih in je svoj korak že obžaloval, umiral je sam zase tam doli, za nikogar izmed ljudi, ki se zdaj gatijo okoli njegove jame, in si je zato lahko izbral svoj način, ni se mu bilo treba ozirati na druge, recimo na bolehno staro mater ali na podjetnega in zadolženega soseda, pri katerem je doslej dobival mleko in ga odslej naprej ne bo več, najti je bilo treba le priliko, umiral je po svoji presoji, brez pridržkov in izgovorov, od začetka proti koncu, od spredaj v ozadje, lepo po vrsti, kot je naneslo, ker je prej dospel, je prej mlel, kdor prej pride, prej melje in kdor prej melje, bolje in hitreje melje, zažigalna vrvca strastneje dogoreva, umiral je od zgoraj navzdol, iz kavarne proti pločniku je umiral, torej naravnost, brez ovinkov in pokončno, zavodar je naraven in pokončen človek. Dočakali da smo klasenje žetve, trdi zgovorni,
marelasti govornik, potolčena njiva da se je povzpela iz nemoči in tako dalje, žito da je šlo v klasje in tako dalje, od dežja umito da rumeni proti soncu in tako dalje. Ker sem Tjaža poznal in sva si bila sošolca, kar sicer ni veliko, nekaj je pa le, če vam je ta lastnost všeč, že samo zato, ker sva si bila sošolca, sem vedel, da so vse te govornikove besede lažnive, zlagane od prvega zloga do zadnjega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani