nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Govornika ne vidim natančno in tudi njegovih besed ne razumem, ker stojim preveč v ozadju in mi nastavlja hrbet, vendar se mi njegove besede zdijo znane, nekje sem jih že moral slišati, samo njegov dežnik vidim, samo njegov pridigarski glas slišim, ki ga pobija dež v tla, to je zaradi oddaljenosti, kajti stojim precej med zadnjimi, mogoče je videti tak, kot si ga predstavljam, mogoče pa je tudi drugačen, njegove poteze so morebiti tu oglate, morebiti tam okrogle ali pa narobe, tam oglate in tu okrogle, saj to je vseeno in njegova stvar, kako razporeja svoje poteze. Zadovoljen je s pikami in vejicami svojih stavkov, to slišim od daleč, z glasom nima težav, spomin deluje in hrabro podaja predsinočnjim naučeno zmes Tjaževih življenjskih podatkov in krščanskega nauka, slin za zdaj ne primanjkuje, bomo videli, kako bo pozneje, odstavki prihajajo do veljave, rdeča nit se odvija in se vleče skozi vse stavke, nagovor poteka v najlepšem redu. Mož stoji v
svetlobi hišnih oken na ulici, okna poklanjajo svetlobo, govornikove oči jo pred uporabo še spilijo in prikrojijo, odkar govornik pridiguje, odkar rahlo valovi nad njim dežnik, pod katerim jezni tolkač nabija nemi zvon pri poraznem velikonočnem obhodu, morajo ves čas okna sosednjih hiš postreči s svetlobo, vse pokopališče je ne premore, kajti dežuje v temnih curkih in dež trdi mračnost na svojih stropnicah, neprestano mršči iz oblakov, tako da se govornik s svojim glasom vedno bolj približuje destilirani vodi in se oddaljuje od ljudi, če je v tem kaka razlika.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani