nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Tjaž je bil tisti dan edini, ki ni gojil pomislekov proti zimi in poledici, odslužil je raboto, ne bo mu več treba hoditi nanjo, bil je na varnem, zanj je bilo poskrbljeno. Prav ko se je župnik približal višku pokopavanja, so štropotnile prve snežinke na njegov obraz, zasekale so se mu v gube, toda prepričan sem, da dobri mož ni čutil ostrih rezil, bil je poln obredja, posel je gorel iz njegovih besed in kretenj, poveličeval je zemljo, ki se je od začetka branila požreti Tjaža in so jo slednjič le ukrotili, jo ugnali z zvijačo v rog in srečno odvrnili goveje mukanje, opravičeval jo je pred žalno množico, nekje je odrešujoče udarilo v stolpu in zašumelo je v množici, ki jo je stresala mrščavica. Govornika ne vidim natančno in tudi njegovih besed ne razumem, ker stojim preveč v ozadju in mi nastavlja hrbet, vendar se mi njegove besede zdijo znane, nekje sem jih že moral slišati, samo njegov dežnik vidim, samo njegov pridigarski glas slišim, ki ga pobija
dež v tla, to je zaradi oddaljenosti, kajti stojim precej med zadnjimi, mogoče je videti tak, kot si ga predstavljam, mogoče pa je tudi drugačen, njegove poteze so morebiti tu oglate, morebiti tam okrogle ali pa narobe, tam oglate in tu okrogle, saj to je vseeno in njegova stvar, kako razporeja svoje poteze.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani