nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Z olajšanim srcem smo stali okoli jame, ki je zdaj dokončno požrla Tjaževe deske, s to lego se je hvala bogu strinjala, pogrebcem je odleglo, doslej so junaško krotili odgovornost, zdaj so se je znebili, veselje jim je bilo zapisano na obrazih, ko so ga strmoglavili v jamo, za nadaljnji potek so predali odgovornost zemlji. Brez odlašanja bo opravila svoje, o tem bodite prepričani, najprej bo potegnila škornje z nog, svoje delo bo začela s sezuvanjem, potem bo potegnila kožo s telesa, čez nekaj časa razrešila mišice in netiva njihovih vlog, otela členke in gležnje njihovih funkcij, izsesala meso s kosti in sok iz kostnega mozga, pustila mozeg za konec, bodite brez skrbi, zemlja bo to opravila, kakor je prav in navada v teh krajih, zadnja praskarija, ki jo bo Tjaž učakal, bo zadela njega in bo najbolj temeljita. Stali smo okoli jame, v kolobarju, z rutami na glavah in s klobuki v rokah, z žvečilnimi gumiji med čeljustmi in s škripanjem v zobeh, ena izmed
teh rut je bila Ninina, eden izmed teh klobukov je bil na primer posestnik stolpne kavarne, ki ga je Tjaževa smrt zelo prizadela, eden od teh proti dežju obrnjenih štorov ali kaj je bil zvonik cerkve, zgrajene temu in temu svetniku na ta in ta račun pri teh in teh ljudeh, tako bodi enkrat zapisano, eden od teh dežnikov je bil morda kak Tjažev sorodnik, ki je bil namenjen v gostilno ali na sejem, a je zgrešil pot in tako zašel na pokopališče, ki je prav v teh trenutkih prestajalo velike napore.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani