nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Vsem vodjem pogrebov je zoprn teater, ki ni liturgično predpisan in ga pogrebni obrednik ne predvideva, vzroki so uvidljivi in leže celo Tjažu na dlani, zato ne sede v rakvi, na hrbtu leži in leže hodi svojo pot, vztraja v legi, kot so mu jo določili, mudi se mu na pokopališče, sam spoznava, da poteka ves ta postopek veliko prepočasi, pogreb je zamuden, njegova smrt dolgočasi, treba ga je čim prej pokopati, enkrat za vselej zagrebsti, miru na ljubo sprsteneti. Še drug dogodek nas je ta dan spomnil mesarskih poslov. Pokopali smo ga tik ob pokopališčnem zidu, na severnem kraju pokopališča, če vam je po volji ta smer, onkraj zidu je vodila mimo cesta ali železnica ali kolovozna pot, od začetka si nismo bili na jasnem, kaj je za zidom, končno smo se odločili za železnico, kajti ko so spuščali Tjaža v jamo, je pogledala izza ovinka lokomotiva, ki je vabila za seboj dolgo vrsto vozov, nabasanih s klavno živino in namenjeno daleč od tod.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani