nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Rakev se rahlo zaletava na ramenih neritmično stopajočih, neveščih in neukih pogrebcev, novincev torej začetnikov v tej stroki. S Tjažem sva bila sošolca, če moji osebni prizadetosti v zadnjem poglavju te zgodbe ne zamerite, pridružil sem se korakom žalnega sprevoda, ki se je že prelival v živžav mravljišča, tistih nekaj korakov in obšla me je zavest krivde, čeprav si je nisem znal jasneje določiti, ujeti njeno pravo podobo, vendar sem se strahoma spomnil najinega sošolstva, ki je komaj rodilo nekaj skromnih skupnih utrinkov in je vsebovalo jako malo obvezne soodgovornosti, sočutja in somišljenja s človekom, spomnil sem se tega, da bi Tjaža zdaj lahko začele mikati okoliščine, v katerih hodi svojo poslednjo pot, tako bi končno sedel v rakvi, da se o njih prepriča in zadosti miku, da si ogleda pot, ki jo odstopa pogrebcem. Pogrebci bi Tjaževe seje v rakvi najbrž ne opazili, v deskah in v ramenih bi čutili neki komaj zaznaven nemir, neko zbiranje in
stopnjevanje teže, neko rahlo, nerazložljivo prekladanje teže iz vodoravne v navpično smer.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani