nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Kmalu so se valjale hiše v umazanih lužah, kacalo se jim je, kadar se je katera okrenila proti drugi, zvonik se je stegoval iz razburkane gladine, pokopališče je veznilo v blatu, mehko smo stopali v naliv, v dež so bili postlani naši koraki, če vam je tako postavljanje besed po godu. Priznati moram, da sem zamudil in se pridružil sprevodu šele pri pokopališčnih vratih, kajti opravki so me zapoznili, tam postojiš in tam pokramljaš, po malem se ustavljaš, malenkost tu, malenkost tam in ni vredno, da bi govoril o tem, toda iz majhnega zraste veliko, dosti, da si zamudil in ujel sprevod ravno še v trenutku, ko je bil še sprevod in ni še bil množica, vključil si se torej v zadnjem trenutku pred njegovo spremembo, tik preden se je razpustil in se spremenil v množico, ki se bo po tem razgrnila po pokopališču. Spredaj nosilec križa z mrtvaško lobanjo, nasajeno na črnem drogu, da te zmrazi, za njim otroci s svetilkami, veliko mladine, dijaštva iz domov, vse
skozi organiziran pogreb, odraslih nekaj manj, kar je umljivo, neugoden čas, jesenska zaposlenost, priprava na zimo, poklici, službe, delo, garanje, dež in vse to, v rakvi nepomemben človek, nepremostljiv pogreb.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani