nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Tjaževa pot je vodila navkreber in je bila pač napornejša in bolj strma od drugih, hodil jo je z namenom, da jo dohodi, tako si mislimo, zavod pa mu je pri tem po svojih močeh pomagal, dajali smo, in on je jemal, kar je bilo pravično, tako mora biti, kakšnih drugih odnosov si namenoma nismo odmerjali in jih tudi ni bilo treba odmerjati, kajti do teh se mora priboriti vsak sam po svoje, da spomnimo samo na svobodno voljo, tako preproste in lahko dojemljive so bile osnove naše vzgoje, puščale so nešteto možnosti do osebnih izsledkov in svoboščin, samo da bog Tjažu ni dal posluha in žilice za te odtenke svoje milosti, sicer pa ni naključje, da je izmed vseh drugih zavodarjev ravno on tako končal, samo on in nihče drug, kakor nalašč, ob tem bi se moral zamisliti dvomljivec. Mi, ki smo Tjaža več kot poznali, ki smo mu videli v dno duše, čeprav smo si bili blizu le kratko časa, mi, ki smo v tem kratkem času njegovo življenje sooblikovali, si domišljamo celo, da smo
ga hitreje spregledali in globlje dojeli kot vsi tisti, ki so bili z njim skupaj od detinstva naprej, mi se temu ne čudimo, skoraj bi rekli, da je tu opaziti miganje božjega palca, prsta, ki miga iz pravičnosti, kadar koli miga in ki drugačnega miganja ne prenese. Zavod je storil vse, kar je bilo v Tjaževem primeru mogoče storiti, vzgajal ga je in mu zaradi težje vzgojljivosti in trdosrčnega vztrajanja v slabem posvetil neznansko veliko skrbi in časa, lahko trdimo, da več kot vsem drugim, ki jih je moral zategadelj zanemariti, dajal mu je nasvete, delil koristne nauke za življenje, poskušal zlepa in poskušal zgrda, skratka, storil je vse, ne samo da bi Tjaž živel, temveč da bi živel, kot se za krščenega človeka spodobi, in če bi zdaj še živel, bi ga lahko sami vprašali, ali se je teh naukov držal, zakaj se jih ni, če se jih ni, in tako dalje, od svojih krivih poti ni obogatel, zavod zaradi njih ni obubožal, Tjaž je ostal takšen, kot se je mislil spremeniti, samo da se je prej
že osramotil, za isto mero je klecnil v kolenih, za katero se je hotel povzpeti, ljudje so nerodni in se zunaj sami le redkokdaj znajdejo, posebno še, če dom ni imel dovolj prilike, da bi človeka za to pripravljal, zavod njegove smrti ni zakrivil, pri nas se tega ni naučil, take stvari preprečujemo, kolikor je v naši moči, nismo pogrebni klub ali pokopališko društvo, če se tako vzame, vsega je kriv sam, ker si ni znal naložiti prave količine svobode, pri nas jo je prejemal po malem, vsakič prav toliko, da si je poželiš za kanec več, ko jo umaknejo, zadostila te je in te spet ni zadostila, ker si je prav zaradi tistega pridržanega kanca znova zaželiš, dozirano tako rekoč, po toliko, kolikor je človek prenese, ne da bi pretrpel škodo, v pravi količini torej, tako kot hoče bog, Tjaž pa se je svobode nažrl, drugače njegovih pustolovščin ni mogoče imenovati kot s to grdo besedo nažrl, to so bili tudi vzroki, da je šel rakom žvižgat, zdaj žvižga rakom, kakor je zaslužil, zaradi žrtja se
je pretegnil, vedel se je kakor svinja z mehom, ni bil kos življenju v svobodi, ni našel mere in sredine, zato je videl rešitev v samomoru, mislil je, da se samo tako more za svoje presedlanje opravičiti pred lastno vestjo in pred javnim mnenjem, verjetno so vplivali na tako vedenje tudi določeni kompleksi, ki so bili povezani s poklicno neuravnovešenostjo, kar je treba upoštevati kot olajševalne okoliščine, svobodo besede, mnenja, mišljenja, odločanja in ravnanja smo mu dajali tudi mi, seveda v smislu hišnega reda, red mora biti, v njegovih mejah so bile možne vse svoboščine, v tem okviru si je lahko dovolil najbolj si nasprotujoče razlage določil in predpisov, ki vsi izvirajo iz krščanske skrbi za našo mladino, kar je obče znano, in ki so za mlačne kristjane prav zato precej zahtevni, to uvidimo in upoštevamo, kolikor se da, sicer pa je treba vedno več zahtevati, da se malo doseže, sami se lahko prepričate o krščanskem duhu, ki veje iz vseh določil in predpisov hišnega reda, temu
v dokaz citiramo dobesedno od škofijstva potrjena sveta besedila, tako dobesedno citiranje se nam zdi umestno, da tako razodenemo hišni red iz prve roke, torej v nedotaknjeni in neomadeževani, tako rekoč v deviški obliki, kolikor široki javnosti še ni znan, in nam nihče ne more podtakniti, da smo ga po svoje zasukali, narobe, takšen tekst bo poznavalca snovi napotil do sklepa, kako lahko bi se ga bilo držati in kako lahkomiselno so ravnali tisti, ki se ga niso držali, težko je priti do drugih sklepov, sploh ne moreš priti do njih vpričo nevarnosti, da bodo dobesedni citati mogoče spačili slog in pokvarili barvitost našega stališča, vendar je kaj takega pač treba stvari na ljubo vzeti nase.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani