nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Da si je prizadeval, o tem ni dvoma, ne moremo tajiti in mu odrekati dobre volje, nikakor, to ne bi bilo krščansko in zdaj, ko je mrtev, nikakor ne na mestu, kajti vse, karkoli smo ukrenili, je moralo sloneti na krščanskih načelih, in vse, karkoli je slonelo na krščanskih načelih, smo ukrenili, to ne more biti drugače, to zahteva vsaka skupnost, po drugi strani, pa si ni prizadeval dovolj močno in vztrajno, tako da so slabe plati pogosto prevladale, to se žal pripeti, se je že in se še bo, kar bog odvrni. Tjaževa pot je vodila navkreber in je bila pač napornejša in bolj strma od drugih, hodil jo je z namenom, da jo dohodi, tako si mislimo, zavod pa mu je pri tem po svojih močeh pomagal, dajali smo, in on je jemal, kar je bilo pravično, tako mora biti, kakšnih drugih odnosov si namenoma nismo odmerjali in jih tudi ni bilo treba odmerjati, kajti do teh se mora priboriti vsak sam po svoje, da spomnimo samo na svobodno voljo, tako preproste in lahko dojemljive so
bile osnove naše vzgoje, puščale so nešteto možnosti do osebnih izsledkov in svoboščin, samo da bog Tjažu ni dal posluha in žilice za te odtenke svoje milosti, sicer pa ni naključje, da je izmed vseh drugih zavodarjev ravno on tako končal, samo on in nihče drug, kakor nalašč, ob tem bi se moral zamisliti dvomljivec. Mi, ki smo Tjaža več kot poznali, ki smo mu videli v dno duše, čeprav smo si bili blizu le kratko časa, mi, ki smo v tem kratkem času njegovo življenje sooblikovali, si domišljamo celo, da smo ga hitreje spregledali in globlje dojeli kot vsi tisti, ki so bili z njim skupaj od detinstva naprej, mi se temu ne čudimo, skoraj bi rekli, da je tu opaziti miganje božjega palca, prsta, ki miga iz pravičnosti, kadar koli miga in ki drugačnega miganja ne prenese.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani