nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Podatkov o Tjažu ni zbranih veliko, samo najvažnejši so in smo najbrž edino mesto, ki je zbiralo življenjske podatke o njem, skoraj ni vredno o tem govoriti, vendar se je nabralo nekaj gradiva, dobrega in tudi takega, ki ni kaj prida. Da si je prizadeval, o tem ni dvoma, ne moremo tajiti in mu odrekati dobre volje, nikakor, to ne bi bilo krščansko in zdaj, ko je mrtev, nikakor ne na mestu, kajti vse, karkoli smo ukrenili, je moralo sloneti na krščanskih načelih, in vse, karkoli je slonelo na krščanskih načelih, smo ukrenili, to ne more biti drugače, to zahteva vsaka skupnost, po drugi strani, pa si ni prizadeval dovolj močno in vztrajno, tako da so slabe plati pogosto prevladale, to se žal pripeti, se je že in se še bo, kar bog odvrni. Tjaževa pot je vodila navkreber in je bila pač napornejša in bolj strma od drugih, hodil jo je z namenom, da jo dohodi, tako si mislimo, zavod pa mu je pri tem po svojih močeh pomagal, dajali smo, in on je jemal, kar je
bilo pravično, tako mora biti, kakšnih drugih odnosov si namenoma nismo odmerjali in jih tudi ni bilo treba odmerjati, kajti do teh se mora priboriti vsak sam po svoje, da spomnimo samo na svobodno voljo, tako preproste in lahko dojemljive so bile osnove naše vzgoje, puščale so nešteto možnosti do osebnih izsledkov in svoboščin, samo da bog Tjažu ni dal posluha in žilice za te odtenke svoje milosti, sicer pa ni naključje, da je izmed vseh drugih zavodarjev ravno on tako končal, samo on in nihče drug, kakor nalašč, ob tem bi se moral zamisliti dvomljivec.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani