nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Tudi zase ne zahtevam več, obema enake možnosti, mlada sem še in poiskala si bom drugega moškega, to morate razumeti, Tjažu sem se oddolžila, zato mirne vesti odlagam vse, kar me nanj spominja, govorila sem o njem, ker mislim, da lahko prispevam nekaj značilnih stvari k razčistitvi tega neljubega pripetljaja. Preden utihnem o Tjažu in bo zadeva zame dokončno in za vse čase pri kraju, preden torej sklenem, dodajam še prošnjo, da mojih izjav ne jemljete zgolj za oblikovno dopolnitev, tako rekoč zaradi lepšega, češ da je treba poslušati tudi drugo ali tretjo plat zvona, nikakor ne, treba je zanesljivih in prvobitnih prispevkov ter verodostojnih virov, in če sem zdaj spregovorila o Tjažu, potem je bila to pripoved očividca in soudeleženca, obenem pa izraz prizadetega, vsi ti podatki so bili del Tjaževe biti, lastim si priznanje, da sem Tjaža več kot poznala, da sem mu videla v dno duše, čeprav sva si bila blizu le kratko časa, in da sem v tem kratkem času njegovo
življenje sooblikovala, domišljam si celo, da sem ga hitreje spregledala in globlje dojela kot vsi tisti, ki so bili z njim leta in desetletja skupaj, ne sramujem se svojih odnosov do njega, vem, kaj mislite in kaj pomenijo vaši svetohlinski namigi, vse to, kar si mislite in na kar namigujete, vse to sva res počela, počela pogosto, zavestno in redno in ne vidim povoda, zakaj naj bi bila te stvari opustila, tako, zdaj veste tudi to, zato ste lahko odkriti z menoj in imenujete vsako reč s pravo, najbolje s prvo besedo, ki vam je na ustih, slepomišenja ne maram, izvirnost imam od njega, ki je bil zelo neposreden v svojih zahtevah. Ne bi mi bilo treba pričati o njem, če tega ne bi hotela sama, nune so si prizadevale, da bi me tega obvarovale, spravile so me pravočasno na varno, posredovale so na višjih mestih in dosegle, da so se odpovedali mojim izjavam, ne bi me bili potrebovali, če sama ne bi bila skrbela za to, nič jim ni bilo do mojega prispevka, kratko malo prezrli bi me
bili, ko so vohali po njegovi preteklosti, molčala naj bi o človeku, ki živi v meni, tudi zdaj še, ko je vse mimo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani