nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Na večer pred svojo smrtjo je še razsteklil moje okno in razpraskal žarnice, to storijo poznate, toda kaj naj bi bila ukrenila in kako naj bi bila njegov klic pravilno razumela, prihajala sem do drugih sklepov, stekla nikoli ni trpel, vse stekleno mu je bilo zoprno in ga je preganjal, kjer je le našel priliko, vsako steklovino je sovražil, to mu je moralo ostati iz otroških let, kakšen ostanek neprekvašenega otroštva v zvezi s steklom ali kaj podobnega, kaj jaz vem, samo o tem ni govoril, predstavljam si strel skozi okno, drobec bombe ali granate, zdrobljene šipe in s kartonom zadelana okna, žvenket stekla ob kakšnem grozotnem dogodku, nekaj pač, kar mu je obesilo na steno srca strah za vse čase, ta kompleks ga je očitno bremenil in mu povzročal mržnjo, zato mu je z zastekljevanjem na eni ter razstekljevanjem na drugi strani skušal zadostiti. Prav živo mi je pred očmi dan, ko mi je na vsem lepem, brez povoda, vpričo razbitega kozarca, ki je padel na tla,
odkril svoj praskalni dar, prve žrtve so odnesle prve praske, vse to vam je znano, začetka nisem verjela, tako početje se mi je zdelo otročje in nesmiselno, pozneje sem ga večkrat spremljala pri njegovih praskarijah in pri tem neizrekljivo uživala, nekaj stvari je razpraskal meni na ljubo, švrkalo je iz njega in razživel se je, da ga ni bilo poznati, odtistihdob sem sodila drugače o njem, ni mu bilo do šale, temveč mu je šlo zares, kajti s praskanjem se je dopolnjeval, oblikoval svoje življenje, držal svojo življenjsko usodo v ravnovesju, izpopolnjeval svojo osebnost, skratka, brez praskanja bi ne bil mogel živeti, živeti pomeni biti svoboden, odločati med možnostmi, trajati, biti zdaj in pozneje, biti vselej, tudi potem še. Zdaj je mrtev in leži v kavarni, dopraskal se je do zadnjega cilja, iznakažen človek iz kože in kosti, človek gumijastih oči in plastičnih udov, razmazan pljunek, skozi polodprta usta se še vidi krik, ki je otrpnil, omagal na pol pota, se strdil, ne da
bi bil opravil kakšne vrste krik torej, kratek rezek krik, kot se ga znebijo žabe, preden jih kosa prereže na dvoje, vidi se mu, s tem krikom v ustih je moral umreti in leži zdaj tukaj, pozna se mu skok v nižino, in čeprav je sam kriv, nas dolži grdega ravnanja, ki ni na mestu, usmrtil se je sam, to je dokazano in bo še dokazano, nismo ga mi, naša vest je čista, kljub temu ne odneha, svoj prst namerja proti nam, zdaj, ko je mrtev, zdaj še posebej, skriva ga pod črnim pajčolanom, vendar meri v nas, o tem se te dni še kako sami prepričate, meri name, vate, vanj, vanjo, nanj, nanjo, vanje, nanje, jaz merim, ti meriš, on, ona, ono meri, mi merimo, vi merite, oni merijo, tako kot merim jaz tebe, ti njega, on njo, ona ono, ono naju, midva vaju, vidva onadva, onadva nas, mi vas, vi one, oni mene, vsi merijo, nihče ne meri, to je isto, mrtev leži v kavarni in vselej še najde čas in obliko in način, da pomeri v človeka, ljudje so pri njem, množica ljudi se preriva ob njegovi krsti, po vrsti
mi ponujajo roke, v sobi, na stopnišču, v dvorani, na postaji, pred hišnimi vrati, na dvorišču, povsod mi jo stiskajo, na pretek je žalosti, na pretek sožalja, na pretek sočutja, vendar mi ne uide, da njihovi gibi cikajo na zunanji vtis, na pravilno žalovalno držo in na ihtivo naglašeno besedo, doma so se vadili in zdaj kar gre, dobro se obseda njihova žalost, v srcu pa se radujejo, da so položili spet novega človeka na mrtvaški oder.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani