nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Tako je naneslo, da so se pregraje med nama začele podirati, in to se je godilo zelo hitro, podrle so se vse hkrati in vse ob istem času, brez ovinkov povedano, šla sva do konca. Razšla sva se po moji krivdi, to priznam, vrnila sem mu vse, kar sem od njega dobila, hotela sem ga zadeti in tudi pri njem povzročiti, da me pusti, naveličala sem se ga, njegove dolgočasnosti in mračne človeške čudi nisem več prenesla, vendar tega, da bo tako nesrečno končal, nisem slutila in tudi ne nameravala, sploh njegov samomor s tem nima nič opraviti, o samomoru nikoli ni govoril, in ni nanj nikdar namigoval, tudi njegovo vedenje ni dopuščalo takšnega sklepa. Na večer pred svojo smrtjo je še razsteklil moje okno in razpraskal žarnice, to storijo poznate, toda kaj naj bi bila ukrenila in kako naj bi bila njegov klic pravilno razumela, prihajala sem do drugih sklepov, stekla nikoli ni trpel, vse stekleno mu je bilo zoprno in ga je preganjal, kjer je le našel priliko,
vsako steklovino je sovražil, to mu je moralo ostati iz otroških let, kakšen ostanek neprekvašenega otroštva v zvezi s steklom ali kaj podobnega, kaj jaz vem, samo o tem ni govoril, predstavljam si strel skozi okno, drobec bombe ali granate, zdrobljene šipe in s kartonom zadelana okna, žvenket stekla ob kakšnem grozotnem dogodku, nekaj pač, kar mu je obesilo na steno srca strah za vse čase, ta kompleks ga je očitno bremenil in mu povzročal mržnjo, zato mu je z zastekljevanjem na eni ter razstekljevanjem na drugi strani skušal zadostiti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani