nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Kar zadeva najina srečanja, moram pripomniti, da je bil neodločen v sklepanju, če hočete, to meče nekaj sence na njegov značaj, spominjam se na primer, da sem mu kar kmalu ponudila priliko, on pa je odlašal in odlašal, ni in ni se mogel odločiti in se je odtajal šele potem, ko sva ugotovila celo vrsto skupnih izhodišč in poti v svojih življenjih, danes je jasno, da je bilo vse to golo, prazno naključje, a takrat sva mu prisojala velik pomen, spoznala sva, da sva ustvarjena nalašč drug za drugega, kako smešno in puhlo, tudi jaz sem tisti čas verovala v take puhlice, vse je kazalo ali pa sva sama vse tako obrnila, da sva namenjena drug drugemu in da si s prirastkom skupnih in podobnih življenjskih usod lahko dovoliva tudi več strasti. Tako je naneslo, da so se pregraje med nama začele podirati, in to se je godilo zelo hitro, podrle so se vse hkrati in vse ob istem času, brez ovinkov povedano, šla sva do konca. Razšla sva se po moji krivdi, to priznam,
vrnila sem mu vse, kar sem od njega dobila, hotela sem ga zadeti in tudi pri njem povzročiti, da me pusti, naveličala sem se ga, njegove dolgočasnosti in mračne človeške čudi nisem več prenesla, vendar tega, da bo tako nesrečno končal, nisem slutila in tudi ne nameravala, sploh njegov samomor s tem nima nič opraviti, o samomoru nikoli ni govoril, in ni nanj nikdar namigoval, tudi njegovo vedenje ni dopuščalo takšnega sklepa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani