nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Ko sva se nekega dne po naključju zagledala, se srečala na cesti, vsak na svoji strani in s kostanji vmes, sem čutila, da jo je namenil meni. Pustil si je še nekaj časa za zorenje in premislek, preložil torej na drugič, in pravzaprav je bilo najlepše od vsega čakanja na tisto, kar sem vedela, da se bo kmalu moralo zgoditi, in čez nekaj dni se je res zgodilo, ustavil me je in izgovoril besedo, ki je hrepenela po tem, da bo čim prej izgovorjena, pričakal me je pred poslopjem drugega letnika, tu mi je priznal, za kar se mu najbrž še nikoli prej ni ponudila prilika, dvomim, da je bil kdaj prej okusil kaj ljubezni, nežnosti in toplote, mogoče je vse to tudi premalo iskal in si samo želel, le sanjal in hrepenel po tem, s prekrižanimi rokami, brezdelno čakal, namesto da bi bil odločno pristopil, in je to tudi v mojem primeru storil šele potem, ko sem mu prišla naproti. Navkljub vsemu sem se ustavila samo ob zunanjosti njegove besede, samo njen zvok in barvo
njegovega glasu sem zaznala, njeno notranjo napetost sem preslišala, danes se zavedam, da nisem pravilno pojmovala stiske, ki se je držala slehernega zloga, nisem podoživela tiste velike in preproste resnice, zaradi katere je bila beseda velika in preprosta, mislim tudi, da nisem niti računala z možnostjo, da se more beseda poroditi iz muk in bolesti, narobe, poigrala sem se in se delala, kot bi ne bila slišala, nazadnje sem privolila, ker sem bila zaradi praznine pač za vse dovzetna in se mi je obetala sprememba.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani