nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Znan internatski vonj je naskočil moje nosnice, srepela sem v te neznano znane stene in se jih nisem mogla naužiti, bila sem v svoji stari hiši, znova sem jo zajemala s svojimi čutili, vendar je nisem zadihala, pač pa sem zadihala Tjaža, ga zadihala tako sveže kot nekdaj v teh prostorih, zdaj, ko sem bila spet na svojem starem domu, se mi je spet približal in od daleč obstal, to je moralo biti že zunaj teh sten, v bližini kapele, precej stran od tod, stegnila sem se proti njemu, ki ni bil več dostopen z moje ravni, čeprav je bil navzoč, stala sva vsak na svoji postojanki, nisem ga več dosegala, bolj sem se mu skušala približati, da bi se zočila z njim in bi ujela samo en skupen utrinek, bolj se mi je odmikal, več sten se je vrinilo med naju, več kapele je prihajalo na dan, nisem ga več priklicala iz ozadja, bolečina mi je obtičala v mesu, meso je zadrgetalo, nekajkrat utripnilo in se potem zadrgnilo, vedela sem, da je mimo, vsaj mimo, če se že več ni dalo izkupičiti, nisem se mogla
ubraniti solz, polzele so v moje skremžene gube na obrazu, gube so jih zažlebile, po žlebih so tekle do ušes in od tam cepale v odejo, torej sem ga morala tudi jaz ljubiti, spominjam se, da nisem jokala iz lastne potrebe, temveč zaradi zunanjih dejavnikov, torej je res, kar je trdil, da sva se prenakopičila drug z drugim, se preveč zgostila drug v drugem in se pretesno nabrala drug drugega, zdaj ga polagajo na oder, zgoraj v kavarni, je to daleč od tod, da, to je daleč od tod, mora biti daleč od tod, je vselej bilo daleč od tod, nič minljivega ni na njegovem telesu, ni se spremenil, kot se spreminjajo mrtvaški odri, pravkar se je vrnil z veselice, še s pesmijo v ustih in veselo barvo v očeh, z ostanki plesa v kolkih in z omotičnimi rokami, in s prasketajočo poltjo, ki bi mogla biti tudi, recimo enkrat, polt jesena ali javorja. Takrat, ko se je pripetila tista reč s Tjažem, sem hodila v drugi letnik, kmalu potem ko so me nune vrgle iz internata, sem najela
sobo v mestu, tisti dogodek se je pripetil torej precej stran od nun, tako prostorno kot časovno, v času torej, ko sem sobarila na svojo roko pod streho tri nadstropne hiše. V mojem življenju se je prvikrat nekaj zgodilo tako rekoč brez nun, vendar se je kaj hitro izkazalo, da ne mimo njih, kajti komaj se je zvedel Tjažev nesrečni konec, ki me je do nezavesti pretresel, ali recimo takole, komaj sem nehote zamižala, da bi lažje prebolela udarec in si v snu nabrala novih moči, torej še preden je bilo vse končano in je Tjaž našel svoj počitek, sem se znašla spet v njihovih rokah, nikdar ni bilo prepozno zanje, iztrgale so me iz enega okolja in me vsadile v drugo okolje, ne meneč se za moja čustva in moje duševno stanje, bile so torej ves čas mojega sobarjenja trdo za menoj, tik za petami so prežale na priliko, da bi me pobrale iz smeti, pognale so me iz svojega doma, toda izpred oči me niso spustile, pustila sem jim bila torej še nekaj upanja, drugače bi ne bile z menoj
ukrepale, kot so ukrepale.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani