nova beseda iz Slovenije

Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:

V resnici to niso bili več moja postelja, moja vaza in moje okno, čeprav je vse nekdaj bilo, a zdaj ne več, marsikaj se je spremenilo od takrat, ko sem morala internat zapustiti. Znan internatski vonj je naskočil moje nosnice, srepela sem v te neznano znane stene in se jih nisem mogla naužiti, bila sem v svoji stari hiši, znova sem jo zajemala s svojimi čutili, vendar je nisem zadihala, pač pa sem zadihala Tjaža, ga zadihala tako sveže kot nekdaj v teh prostorih, zdaj, ko sem bila spet na svojem starem domu, se mi je spet približal in od daleč obstal, to je moralo biti že zunaj teh sten, v bližini kapele, precej stran od tod, stegnila sem se proti njemu, ki ni bil več dostopen z moje ravni, čeprav je bil navzoč, stala sva vsak na svoji postojanki, nisem ga več dosegala, bolj sem se mu skušala približati, da bi se zočila z njim in bi ujela samo en skupen utrinek, bolj se mi je odmikal, več sten se je vrinilo med naju, več kapele je prihajalo na dan, nisem ga več priklicala iz ozadja, bolečina mi je obtičala v mesu, meso je zadrgetalo, nekajkrat utripnilo in se potem zadrgnilo, vedela sem, da je mimo, vsaj mimo, če se že več ni dalo izkupičiti, nisem se mogla ubraniti solz, polzele so v moje skremžene gube na obrazu, gube so jih zažlebile, po žlebih so tekle do ušes in od tam cepale v odejo, torej sem ga morala tudi jaz ljubiti, spominjam se, da nisem jokala iz lastne potrebe, temveč zaradi zunanjih dejavnikov, torej je res, kar je trdil, da sva se prenakopičila drug z drugim, se preveč zgostila drug v drugem in se pretesno nabrala drug drugega, zdaj ga polagajo na oder, zgoraj v kavarni, je to daleč od tod, da, to je daleč od tod, mora biti daleč od tod, je vselej bilo daleč od tod, nič minljivega ni na njegovem telesu, ni se spremenil, kot se spreminjajo mrtvaški odri, pravkar se je vrnil z veselice, še s pesmijo v ustih in veselo barvo v očeh, z ostanki plesa v kolkih in z omotičnimi rokami, in s prasketajočo poltjo, ki bi mogla biti tudi, recimo enkrat, polt jesena ali javorja. Takrat, ko se je pripetila tista reč s Tjažem, sem hodila v drugi letnik, kmalu potem ko so me nune vrgle iz internata, sem najela sobo v mestu, tisti dogodek se je pripetil torej precej stran od nun, tako prostorno kot časovno, v času torej, ko sem sobarila na svojo roko pod streho tri nadstropne hiše.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA