nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Obšla me je hvaležnost, ker se je vrtinčenje proti pričakovanju dobro izteklo in se ni končalo na pločniku kot Tjaževo, bila sem hvaležna, čeprav nisem vedela, komu naj bom, hkrati pa me je obšla groza pred zadnjimi dogodki v kavarni, ki so se zelo jasno napovedali mojemu spominu in so bili dokaz, da moram biti vendarle pri zavesti, veliko časa sem zabila za to, da bi dognala, kako sem zašla sem v internat, ko nisem stanovala več v njem, kako sem zaveslala v svojo nekdanjo posteljo, se znašla sredi starega pohištva, na mizi vaza z rožami, belo okno, pogled na kapelo, vse, kot je bilo nekoč. V resnici to niso bili več moja postelja, moja vaza in moje okno, čeprav je vse nekdaj bilo, a zdaj ne več, marsikaj se je spremenilo od takrat, ko sem morala internat zapustiti. Znan internatski vonj je naskočil moje nosnice, srepela sem v te neznano znane stene in se jih nisem mogla naužiti, bila sem v svoji stari hiši, znova sem jo zajemala s svojimi čutili,
vendar je nisem zadihala, pač pa sem zadihala Tjaža, ga zadihala tako sveže kot nekdaj v teh prostorih, zdaj, ko sem bila spet na svojem starem domu, se mi je spet približal in od daleč obstal, to je moralo biti že zunaj teh sten, v bližini kapele, precej stran od tod, stegnila sem se proti njemu, ki ni bil več dostopen z moje ravni, čeprav je bil navzoč, stala sva vsak na svoji postojanki, nisem ga več dosegala, bolj sem se mu skušala približati, da bi se zočila z njim in bi ujela samo en skupen utrinek, bolj se mi je odmikal, več sten se je vrinilo med naju, več kapele je prihajalo na dan, nisem ga več priklicala iz ozadja, bolečina mi je obtičala v mesu, meso je zadrgetalo, nekajkrat utripnilo in se potem zadrgnilo, vedela sem, da je mimo, vsaj mimo, če se že več ni dalo izkupičiti, nisem se mogla ubraniti solz, polzele so v moje skremžene gube na obrazu, gube so jih zažlebile, po žlebih so tekle do ušes in od tam cepale v odejo, torej sem ga morala tudi jaz ljubiti, spominjam
se, da nisem jokala iz lastne potrebe, temveč zaradi zunanjih dejavnikov, torej je res, kar je trdil, da sva se prenakopičila drug z drugim, se preveč zgostila drug v drugem in se pretesno nabrala drug drugega, zdaj ga polagajo na oder, zgoraj v kavarni, je to daleč od tod, da, to je daleč od tod, mora biti daleč od tod, je vselej bilo daleč od tod, nič minljivega ni na njegovem telesu, ni se spremenil, kot se spreminjajo mrtvaški odri, pravkar se je vrnil z veselice, še s pesmijo v ustih in veselo barvo v očeh, z ostanki plesa v kolkih in z omotičnimi rokami, in s prasketajočo poltjo, ki bi mogla biti tudi, recimo enkrat, polt jesena ali javorja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani