nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Ko sem treščila na tla, se mi je telo zleknilo, obraz se mi je zaril do ušes v mehko prst, kleče in z rokami uprta ob tla, sem izvlekla obraz iz zemlje, vlažna prst se je lepila nanj in težko sem dihala, v sencih je strumno kljuvalo. Komaj sem strkala mreno izpred oči in jih odprla, sem ležala v svoji nekdanji postelji v internatu, in to je bilo najbolj čudno in najbolj nerazumljivo. Sem pri zavesti ali nisem in kje sem, bilo mi je, da zdajle, ko sem se ravnokar ovedela, padam šele v resnično nezavest, tisto prej da je bila šala, to pa da je pričetek resničnega nezavestnega stanja, dvomi so se me polastili, kaj je resničnost in kaj dozdeva, kaj nezavest in kaj zavest, oči so se mi razširile in morala sem strmeti več kot noro predse.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani