nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Že sem zamižala, da bi laže prenesla zadnji pik bolečine, toda ko sem odprla oči, sem še vedno letela mimo hiš proti dvorišču, še ni bilo konca, še ni konca, še ne bo konca, dvorišče se je, namesto da bi se bilo bližalo, še oddaljevalo, nisem razločevala več, ali drvim navzgor ali navzdol, navznoter ali navzven. Globoko spodaj je šahovski konj izpregel, ni ga bilo več, dvorišče je bilo prazno. Ko sem treščila na tla, se mi je telo zleknilo, obraz se mi je zaril do ušes v mehko prst, kleče in z rokami uprta ob tla, sem izvlekla obraz iz zemlje, vlažna prst se je lepila nanj in težko sem dihala, v sencih je strumno kljuvalo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani