nova beseda iz Slovenije

Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:

Sprevod se je medtem pomaknil v kavarno, kakor v cerkvi je bilo, možje so odložili breme, ljudje so se zgrnili okrog nosil, in ko so odgrnili rjuho, ali je morda tudi niso odgrnili in so jo le mislili odgrniti, sem zaprla oči. Morala sem jih zapreti zelo trdo in močno, s treskom tako rekoč, ali da rečem takole, zaloputnila sem jih tako, da me je zabolelo in je pritisk vek sprožil v meni prijetno samoto, nisem si znala razložiti, od kod ta neverjetni, samotni, nezasluženi mir, od kod ta prijetni, nasladni počitek, od kod ta lahnost nočnega pavlinčka. Od začetka sem še razločevala strehe posameznih hiš, ko pa so se začele vrteti okrog moje glave in so puščale vedno ožji obroč neba nad seboj, so se prelile v dolgo sivo steno, ki se je široko razlezla in ji ni bilo mogoče videti konca, bila sem na vrtiljaku in spet nisem bila tam, kajti zdelo se mi je, da me je zajel vrtinec vročega peska in mi pogasil sapo, in spet me ni zajel, kajti zdelo se mi je, da sem se zvila v klopčič in se drkljam zdaj vznak, tako rekoč ritensko, da mi pritiska srce in pljuča ob žledasto steno grla, da mi na vse pretege izvija hrbtenico in da se mi telo boči v vedno večji balon, ki bo vsak čas odletel za vetrom, in spet ni bilo podobe po kakem balonu, kajti drvela sem mimo zidov navzdol namesto z vetrom navzgor, neprestano navzdol, nadstropje za nadstropjem je švigalo mimo mene, neznosno je postajalo padanje, globoka je bila stolpnica, neznansko bolj globoka, kot je bila visoka, brez tal so bile ulice in brez dna pločnik, mreža belih risov in črt se je razpasla v skrivalnico, v trhljivo doskočišče, v mrzko mrtvašnico, v vrtoglavo šahovnico, na ogromni šahovnici, na skrivnostno črnem polju me je čakal divji konj, ki me bo stisnil v kot s svojimi kopiti, če bo od padca še kaj stisniti, in me držal v šahu, če bo od padca še kaj držati v šahu, da se ne bom mogla premakniti, proti njemu letim, čeprav sem bila pravkar še na vrhu donebnika in sem samo trše zatisnila oči, potem ko so prinesli Tjaža na ramenih, kakor sem si želela, zatisnila sem oči in sprožila vrtinčenje, zdaj strmoglavim v nedogledno globino, ni dvoma, da bom zdaj zdaj treščila na naklo in se razletela ali pa se mi bo telo razmazalo na tleh.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA