nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Tako sva pritekla pred stolpnico in videla, da možje merijo višino od pločnika gor do vrha stolpnice, od vrha stolpnice dol do pločnika, od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol so jim tekle oči, od desne na levo in od leve na desno, od strani proti sredi in od tam žarkasto na vse strani so jim tekle oči, videlo se je, da merijo zelo natančno ali vestno, nazadnje so premerili, zabeležili, si zapomnili, s kredo začrtali rise počez in nakrižem in vsevprek, razgrnili mrežo belih risov po dvorišču, previdno sva jo preskočila, stopila v dvigalo in na steno naslonjena napihala vase oblakov sape, njegova sapa je smrdela po česnu ali papriki, smrad je celico navzdignil, da nisva mogla govoriti, hodniki in stopnišča so švrkali mimo naju. Kavarna je bila natlačena s preplašenimi, begajočimi in šepetajočimi ljudmi, čeprav niso imeli vzroka biti preplašeni, zbegani in šepetavi, kajti Tjaževa smrt jih ni mogla prizadeti, figo mar jim je bila, vendar so vse to bili, ker jim
je preostalo nekaj prostega časa in so ga porabili pač za koristne stvari, in smrt je vselej koristna, smrt tujca vedno dobrodošla, privoščijo mu jo, poščegeta jih in prijetno podraži njihove samoohranjevalne hormone. Ko sva si utrla stezo skozi gnečo, je zašušljalo, glave so se staknile in vratovi so se stegnili, če je bil ravnokar še konec slutnje v njihovih kretnjah, se je slutnja že spremenila v domnevo, domneva pa se je prelevila v razburljivo spoznanje, ki me je obdolžilo najgrših stikov s Tjažem in me spravilo z njegovim koncem v vzročno zvezo, čeprav me najbrž nikoli niso videli v njegovi družbi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani