nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Ni torej moja zasluga, če sem krenila iz začrtane brazde in ravnala po svoje, nisem storila tega iz prepričanja, prav tako to tudi ni bila posledica čednosti in vrlin, temveč sem to storila iz zadrege, iz časovne stiske, nepripravljeno in nerazpoloženo me je doletela vest, niti slutila je nisem, držala sem še za kljuko ali jo bila morda pravkar spustila, ne vem več, v ustih so mi bili na poti še zadnji grižljaji kruha, ki ga ni bilo več časa pozajtrkovati v sobi, kajti navadno se je mudilo in sem zadnje konce goltala med tekom po stopnicah ali celo še na cesti, okoliščine so torej ravnale proti meni, v najbolj nepriličnem trenutku je pridirjal sel in trčil obme s svojo novico s tako ihto, da me je morala pobiti in je iz mene planil resnični človek, takšen, kakršen sem v resnici bila, gola in naravna, s čuti in nagoni obdarovana, prvotna in živa, in ne takšna, za kakršno sem bila vzgojena in sem si slednjič sama domišljala, da sem, in sem trpela, ako taka nisem mogla biti. Čeprav Tjažev konec ni bil zato primerna prilika, sem se vendarle spet doživela, po tolikem jalovem času je bilo doživetje samega sebe ganljivo in je dobro delo telesu in duši, občutila sem, da znam biti dobra, dojela sem, da sem dobra, kadar sem naravna, da sem lepa, kadar sem gola, to je prosta vseh vzgojinih priveskov in družbene navlake, da sem močna, kadar od slabosti omahujem, da ravnam pravilno, kadar ravnam nagonsko. Zato sem kot ranjena žival planila za slom, ki ni čakal odziva, pobil me je na tla in me potlej pustil samo, me pustil na cedilu, vso pot sem tekla za njim, ne da bi ga bila mogla dohiteti, in prav dobro se spominjam grižljaja, ki mi je ostal od zajtrka v ustih in bi ga bila morala pogoltniti, pa ga nisem mogla, čeljusti me niso ubogale, zobje so se uprli, sline so se strdile in postajale kepice, najprej čisto majhne, potem večje, prave, resnične kepe so se začele valjati po ustih, trla sem jih z jezikom, jih žvečila in jih preganjala
po nebu sem in tja, gor in dol, sem in tja, gor in dol, skušala sem gmoto izpljuniti, toda jezik se je zataknil, ni deloval, gmote ni hotel pognati navzven, medtem so kepe narasle, mi zalile zadnje kote v ustih, nisem mogla zapreti ust, naj sem si to še tako prizadevala.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani