nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Napočilo je mnogo hudega časa, natrpanega z lakoto, mrazom in mrtveci. Tjaž je nekako sebe in osamelo zakupno posestvo prebil skozi vse groze tedanjih dni, oče se je vrnil, kriv in suh, vojna mu je gledala iz oči, z materjo sta si bila zagotovila cerkveni pogreb, vendar ga mati ni več potrebovala, kajti zgorela je v kacetovskem ognju, zdaj je bilo spet nekaj več prostora v kacetih, z očetovo vrnitvijo in po sprstenenju matere se je za Tjažka začel čas izobrazbe, prvič mu je oče na svojih skrhanih plečih, s svojimi nekoč medvedjimi rokami nesel prtljago na postajo. V postajni veži je ležalo nekaj rjavega listja, čeprav na vsej postaji ni bilo nobenega drevesa, ne iglavca in ne listavca in ne grma, drevesa so bila prepovedana, odkod torej listje, mi ni znano, vlak se je do omotice ponavljal, zaganjanju je sledilo zaganjanje, sopihanju sopihanje, ustavljanju ustavljanje, postajanju postajanje, potikali so se na postajah, njuhali sajasti dim, buljili skozi
okna v okrnjeno naravo, dokler se oče in Tjaž nista znašla na mestnem peronu, oče si je natovoril Tjažev kovček na rame in zaorala sta stezo skozi gnečo, nekateri so z ramo zadeli v obloženega očeta, vendar ni to naredilo nanj nobenega vtisa, ne dobrega in ne slabega, drugi so se nalašč obregnili obenj, da ga je zaneslo vstran in je prtljaga omahnila, oče je lovil ravnovesje, vendar se ni brigal zato, hodi za menoj, je ukazal, in sta šla dalje, hodila sta molče skozi mesto, oče spredaj, sin za njim, prehodila sta precejšen kos mesta, preklopotala sta vrsto pločnikov, bezljala mimo ruševin in bombnih lijakov, robata kmečka obleka je pokljala po očetovih udih, Tjaž se je držal očetovih pet, bil je očetu za petami, ljudje so se obračali za njima, prvič njuna hoja, tik drug za drugim, drugič kovček na rami, ko so ga vsi drugi nosili v rokah, tretjič očetovo samovoljno šepanje pri pokljanju kmečke obleke, vendar je bil očetu hlod nekoč pokvaril nogo, popravili so jo bili in je bila dobra
za podeželje, za mesto ni bila več, dosti vzroka torej, da so se ljudje ustavljali in se ozirali za njima, Tjaž je hodil prazen, silil očetu za pete, s svojim drobnim telesom zakrival očetovo šepanje tistim, ki so se obračali za njima, nasproti tistim, ki so jima prihajali naproti, je bil Tjaž brez moči, navadno so bili tisti od spredaj in tisti od zadaj popolnoma isti, kajti ko so si ogledali očetovo šepanje od spredaj, so ga hoteli videti tudi še od zadaj, tam pa ga je zakrival Tjaž s svojim malim telesom, tako da so videli komaj polovico očetovega šepanja, Tjaž je stiskal zobe in čutil vendarle neko zadoščenje, bolje kot nič, več se ni dalo napraviti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani