nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Tjaževemu posluhu ni ušlo, da je kljub razsodnim besedam iz deškega glasu zvenela grožnja, bilo mu je jasno, da položaj ne dopušča dolgih pomenkov in razprav, treba je bilo dejanj, če se je hotel rešiti iz klešč, razumel je, da ga niso ujeli za šalo ali burke, temveč z namenom, da se jim pridruži in praska zanje, stopi naj tako rekoč v njihovo službo. Po naravi ni bil tako trd, da bi ga takele dogodivščine ne prizadele, ga pustile hladnega in nepristranskega, podzavestno se seve ni strinjal z načinom, s katerim so ga hoteli pridobiti za svojo stvar, in ne s pogoji, pod katerimi naj bi svojo praskanje predstavil, vendar je spregledal, da so bile te stvari v tem položaju docela postranskega pomena, dečkom naj izda svojo umetnost, naj jim pokaže, kako se praska, naj jih vpelje v svojo prakso, naj ne zavlačuje, kajti lahko bi kdo od nepoklicanih zašel na dvorišče popravljalnice in nasilneži bi morali odnehati, ne da bi dosegli svoj namen. Tako Tjaž ni več
zamujal časa, pomeril je v tovornjak, ki je stal na drugem koncu dvorišča, zapičil noht v šipo in ga začel vrteti, zvrtal je majhno luknjo skozi šipo, tako da mu je prst pogledal v notranjost karoserije, vedno drznejši so postajali nohtovi vrtinci, radij kroga je enakomerno rastel, noht je pridno svedral šipo in jo rezal na drobne konce, steklen pesek je pršil na vse strani kot iskre pri brušenju sekire.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani