nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Toda zakaj se omejiti na noč, zakaj tolikšna skromnost, zastavi vprašanje, kot se spodobi, kateri letni čas, stoletje, zgodovinsko obdobje je Tjaž prebil v stolpni kavarni. Zavedam se, da bo odgovor težak, ne vem, ali mu bo kos, vsekakor čas po Cankarju in Župančiču, Cankar je v tem času že napisal sedem dram, ne da bi mu jih ne privoščil, kdo to pravi, sedem dram je sedem dram, Župančič se je že odpočil od svoje prve pesniške zbirke, Kette in Murn sta končala umiranje v ljubljanski cukrarni, po Karantanskem se je že rojevala sla po nasprotnih si, nerazličnih si taborih, čeprav je vsem pretila enotnost uničenja, ni to nič delo, še naprej so se cepili v drobnjakarstvu, razpaslo se je pravo drobižarstvo, barantanje za tisto veljavo in premoč, ki bo preživela uničenje in se razživela šele po izginitvi, čas drobnjakarjev torej, ki s frazami in izročili drobižijo narodno telo, ga pasejo, da ga lažje zdrobtinčijo, pasi moje ovce, nekako v ta čas sodi Tjaževo
potovanje v stolpno kavarno, sodi tudi moja preža ob znožju kavarne, da se vrne in ga nacijazim na trak, sicer pa so bili Tjaževi odnosi do paše in živine doslej neskaljeni, naravni in čisti, pasi moje ovce, da o ostali živini ne govorim. Že zgodaj je izpolnil vse pašniške pogoje, gonil je bicke na pašo več, kot se mu je ljubilo, pasel je bicke vigredi pred šolo, jeseni po šoli, poleti namesto šole, pasle so se ob robovih občinske ceste, pri potoku, tostran in onstran potoka, v njem in ob njem, pred njim in za njim, obpasle so potok in cesto in pobočja, med občinsko praprotjo, na meji med javnim in zasebnim šavjem je pasel bicke do nezavesti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani