nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
7. Poglavje o hoji za menoj
Ob tej priliki bom spet videl Tjaža na lastne oči, po dolgem času bom spet slišal njegov glas, ovohal izhlapevanje njegove kože, prisluhnil ritmu njegovih kretenj in sestavinam njegovega mirovanja, škoda, da se tako dolgo nisva srečala, moje oko je bilo gluho, dirjala sva drug mimo drugega, ne da bi se bila ošinila s sapama in ugotovila svoje izhlapine, nisem privzgojil okusa zanj, že davno bi se bil lahko postavil pred zavodska vrata, tam počakal na Tjaža in zadel obenj, pa nisem, raztakala sva se, ne da bi bila kdaj skupno izvirala, kdaj skupno tekla po strugi ali se stakala. Zavodska vrata ali stolpniška vrata, je v tem kakšna razlika, kaže, da je ni, možno je celo, da stojim zdaj pred zavodom, ko v resnici stojim pred stolpnico, ali da stojim zdaj pred stolpnico, ko v resnici stojim pred zavodom, tudi to je možno, treba se bo pozanimati in vprašati, oprostite, gospod, so vam znana ta
vrata, pred katerimi stojim, hvala lepa za odgovor, ne to in ne ono niso, temveč neka druga vrata so in ni še čisto jasno katera, najbrž kasarniška ali vrata mestne ropotarnice.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani