nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Bo to zadostovalo, je razporednik dovolj pregleden, smo šli Tjažu pri njegovem prenočevanju na vrhu stolpnice na roke, smo dovolj obširno govorili o Tjaževem sošolcu in usodi njegovih čevljev, smo se dovolj ustavljali ob požaganih svetnikih, je obglavljanje potekalo dovolj hitro, smo zabili dovolj stavkov v Ninino sobo, ki je obtičala v temi, smo se dosti zamudili s črnim pajkom, ki ni bil črn, se pravi je bil črn le deloma, drugače pa zelen, smo omenili tudi šilček za svinčnike, ki z njimi popisujem Tjaža, smo, čeprav le ob robu, poskrbeli za kako novo praskarijo, s kavarniške verande bi ne bilo težko pomeriti v luči, ki mrkajo po ulicah, zmleti med nohti žarnice in svetilne cevi ali razstekliti kar celo ulico, splačalo bi se pobrati steklo iz izložb, vrat, oken in sten, toda čemu siliti v daljavo, ko se prilika ponuja čisto od blizu. Vabljiva je bila priložnost, da bi nahujskal nohte na stekla v kavarni in še tik pred počitkom upeščil steklenice, kozarce,
skodelice, porcelanaste lončke, okvire, police, za spoznanje slajše bi se spalo po takem opravljenem delu, vendar nismo poskrbeli več za novo praskarijo. Naj namesto o Tjaževih nohtih raje pripovedujem o tem, kako je Tjaž rastil natakarico, kako se je mujal in napenjal, da bi ji dal zadnje, mu je to uspelo, najbrž že.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani