nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Kar je mene zadevalo in kolikor je bilo v moji moči, sem nemudoma, na prvo znamenje, torej takoj po tem ko so urezali z lopato v znamenje, da naj pričnem, začel popisovati Tjaža. Popisujem ga s svinčniki znamke Poncij Pilat, če se ne motim, svinčniki tiče v kozarcu, želite statistične podatke, jih ne želite, zadostuje, če jih cenim, za dobro pest jih je, to zadostuje, sicer moja pest ni bogve kako velika, dvomim celo o tem, ali je dobra, videl sem že boljše pesti, vpričo njih moja pest propade, vendar dokler ne najdem druge merske enote, bom ostal pri svoji pesti, načelo je moj sistem, sistem je moje načelo, v trenutku je pest najboljša votla mera od vseh, s katerimi sem poskušal zajeti svinčnike, trenutno zadošča mojim potrebam, ne morem se pritoževati, kako bo pozneje, ne vem, imam jo vedno pri sebi, prav mi hodi, ne tajim, da iz praktičnih razlogov, prav zaradi poncijev pilatov, s katerimi popisujem Tjaža, njihove konice gledajo navzgor proti stropu,
enotnost jim lepo pristoji, tako so navajeni, jemljem jih iz kozarca in popisujem Tjaža, vrste se raztezajo v daljavo, trpežne znamke so moji svinčniki, prava njiva koruze, pravi silos je moj rokopis. Preden sem začel popisovati, sem vse svinčnike ošilil, da mi jih ni treba šiliti med popisovanjem, ker me šiljenje svinčnikov preveč razvedri, preveč barv in vzorcev hkrati me odvrača od dela, drugače kar dobro shajam z njimi, vsak pride na vrsto, da prispeva nekaj stavkov, saj ne zahtevam veliko, nekaj je pa le, človek je zadovoljen, strani majhnega računskega zvezka se počasi polnijo, medtem ko se svinčniki topijo in njihove konice debelijo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani