nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Zakaj sem prenehal govoriti o njem ravno na tem mestu, o tem pozneje, če bo čas in prilika, mogoče na jesen ali še bolje na zimo, bomo videli, kakšna bo jesen in kakšna bo zima, lanska ni prizanašala, kaže da letošnja bo, pa pustimo to, mika me, da bi o pajku nikoli več ne umolknili, o njem je treba govoriti na dolgo in široko, govoriti počez, navzdol in navzkriž, govoriti vse letne kvatre, predolgo smo molčali o njem, zapostavljali smo ga, mogoče ga je kak nestrpnež celo sovražil, sicer je pa vseeno, o čem sem govoril prej, ker bom moral o tem govoriti še pozneje, čeprav o tem govorim že zdaj. Kar je mene zadevalo in kolikor je bilo v moji moči, sem nemudoma, na prvo znamenje, torej takoj po tem ko so urezali z lopato v znamenje, da naj pričnem, začel popisovati Tjaža. Popisujem ga s svinčniki znamke Poncij Pilat, če se ne motim, svinčniki tiče v kozarcu, želite statistične podatke, jih ne želite, zadostuje, če jih cenim, za dobro pest jih je, to
zadostuje, sicer moja pest ni bogve kako velika, dvomim celo o tem, ali je dobra, videl sem že boljše pesti, vpričo njih moja pest propade, vendar dokler ne najdem druge merske enote, bom ostal pri svoji pesti, načelo je moj sistem, sistem je moje načelo, v trenutku je pest najboljša votla mera od vseh, s katerimi sem poskušal zajeti svinčnike, trenutno zadošča mojim potrebam, ne morem se pritoževati, kako bo pozneje, ne vem, imam jo vedno pri sebi, prav mi hodi, ne tajim, da iz praktičnih razlogov, prav zaradi poncijev pilatov, s katerimi popisujem Tjaža, njihove konice gledajo navzgor proti stropu, enotnost jim lepo pristoji, tako so navajeni, jemljem jih iz kozarca in popisujem Tjaža, vrste se raztezajo v daljavo, trpežne znamke so moji svinčniki, prava njiva koruze, pravi silos je moj rokopis.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani