nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Zdaj govorim hvala bogu še vedno o pajku, ker je to isto, kot bi govoril o Tjažu, medtem ko sem k sreči prenehal govoriti o bogu in njegovem uboštvu. Zakaj sem prenehal govoriti o njem ravno na tem mestu, o tem pozneje, če bo čas in prilika, mogoče na jesen ali še bolje na zimo, bomo videli, kakšna bo jesen in kakšna bo zima, lanska ni prizanašala, kaže da letošnja bo, pa pustimo to, mika me, da bi o pajku nikoli več ne umolknili, o njem je treba govoriti na dolgo in široko, govoriti počez, navzdol in navzkriž, govoriti vse letne kvatre, predolgo smo molčali o njem, zapostavljali smo ga, mogoče ga je kak nestrpnež celo sovražil, sicer je pa vseeno, o čem sem govoril prej, ker bom moral o tem govoriti še pozneje, čeprav o tem govorim že zdaj. Kar je mene zadevalo in kolikor je bilo v moji moči, sem nemudoma, na prvo znamenje, torej takoj po tem ko so urezali z lopato v znamenje, da naj pričnem, začel popisovati Tjaža.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani