nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
To pa še ni bilo vse. Medtem ko so nadstropja pritiskala od zgoraj navzdol, torej v navpični smeri, v globino, so kleti pritiskale navzven, narazen, v vodoravni smeri, v širino, kleti stolpnice so pritiskale na kleti sosednih stavb, sosednje kleti na ceste in trge, na te seveda bolj od spodaj kot od strani, za njimi pa spet na nove kleti, in to ne samo v eno, temveč v vse smeri, tako da je kakih pet, šest kleti in kakih štiri, pet cest pritiskalo tudi na Tjažev dijaški dom. Šlo je proti polnoči, le še nekaj minut in Tjaž bo sklenil svoj prvi svobodni dan in začel novega, pričel svoj drugi svobodni dan v letu ena po Tjažu, mevtre, ščetke, krpe, vedra, pralni prašek, hoja skozi mesto, pasji curek, zdrobljene šipe Nininega okna in vsi drugi napori tega dne so bili potrebni, da se je mogel dodobra spozabiti, se odtrgati od zavoda, se odkrižati najtesnejših vezi, prezračiti svoje stene, izravnati duševni pritisk, ki nastane ob spremembi ozračja, povzel je
toliko stvari, ki so se morale usodno zariti med zavod in njega, ju razmejiti, odtujiti enega od drugega, pa ti takle pajek na stropu kavarne prevrne vse opravljeno delo, ga ostara in razvrednoti, ga po svoje prečrta, zasuče in spremeni, vzpostavi na novo stike, ki jih ne maraš, prežene novo in vrne staro.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani