nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Gledal je, kako je pajek počasi vlekel strop za seboj v prostor, strop je pritiskal na vrv, vrv na pajka, pajek na steber zraka med seboj in Tjažem, zrak na Tjaževo telo, to na stol, stol na pod, pod na strop spodnjega nadstropja, strop spodnjega nadstropja na pod istega nadstropja, pod tistega nadstropja na strop spodnjega nadstropja, strop tistega nadstropja na pod istega nadstropja, pod tistega nadstropja na strop spodnjega nadstropja, strop tistega nadstropja na pod istega nadstropja in tako naprej, navzdol, vedno nižje in nižje, nadstropje za nadstropjem v globino, dol do pritličja, stropi so pritiskali na pode in podi na strope pod seboj, skozi vsa nadstropja dol do pritličja, pritličje je pritiskalo na kleti, te pa končno na zemljišče, na katerem je bila stolpnica postavljena. Na prvi pogled je bil pajek, viseč od stropa stolpne kavarne, slučajno namenjen proti Tjaževi mizi, nepomembna senčica ali kvečjemu madež, ki je preživel velikonočno
pospravljanje, torej nič razburljivega in nevarnega, temveč vse prej malenkost, ki ne zasluži niti najmanjše pozornosti, ker pa je ta živalca vlekla strop za seboj v prostor in tako izvajala pritisk na celo stolpnico, skozi vse strope in pode dol do njenih korenin, sem rekel korenin, dol do njenih temeljev, moram reči, je bila stvar vendarle huda. To pa še ni bilo vse.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani