nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Ko si bil majhen, si nekoč nesel očetu hrano v drvarsko bajto, oče ti je z rokami in usti dopovedoval pot, kje se moraš odcepiti in kdaj zaviti v to, kdaj v ono smer. Oče nikdar ni bil mojster pripovedovanja, težko se mu je posrečilo, da ti je kaj dopovedal, in ti nikoli nisi znal pravilno dopolniti praznih mest in nadomestiti vrzeli v očetovi pripovedi. Nič čudnega, če si zašel in nisi našel ne očeta in ne bajte, sredi gozda si se zgubil, zmanjkalo je steze, nisi doslišal drvarjev pri delu, z očesom risa si iskal izhod, grmaril si, taval na slepo naokoli, jokal in preklinjal in se rotil, dokler se vrhovi gora niso zavrteli, da te je zmedlo in ti izmaknilo tla pod nogami, pošle so ti kletve, uprlo se ti je rotenje, hrana v nahrbtniku, namenjena očetu, je postajala vedno težja in te je končno pritisnila k tlom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani