nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Delo je bilo končano, prstov se je držala zemlja, čutil je njene zdravilne dotikljaje, žaltavi vonji plevelnih koreninic so kožo vlekli v gube, zemlja se je vanje zagrizla, nesel je prste k ustom in jo ovohal, tako torej diši, za spoznanje drugače kot domača prst, na kislo zaudarja, prst z domače njive je vlekla na grenko, tudi travo je ovohal. Na toplih rokah se je zemlja hitro sušila, luščil jo je iz gub in obiral svoje prste, cele plasti so odpadale, tudi krasto je otipal, pri vpreganju konja si je bil ranil roko, kri se je bila strdila in odtistihdob mu krasta ni bila več prišla na misel, zdaj si jo je spet natrgal in znova je primezela kri iz rane, pri tem ni občutil nobenih bolečin, malce ščegetale so ga kapljice krvi in leno polzenje je koži dobro delo, kri se je pomešala z zemljo, ni se več ubadal s tem, z mislijo na plevico se je napotil domov, cerkve ni študiral, jo bo pa drugič, vrh tega jo je posnel na film in to lahko stori doma, premislil je,
koliko časa bo moralo preiti, preden bo plevel dorastel in ga bo spet treba izruvati, takrat se bo v njem spet zbudila vaška cerkev, mimo katere je hodil na postajo, njene freske in napisi na grobovih, kostnica in svetniki, spet bo prilika, srečno naključje bo pripomoglo, da bo natančno ponovil tisti usodni popoldan, še več, da bo srečanje stopnjeval in šel korak naprej, ob plevelu bo najlažje. Ne bo treba čakati, da plevel priraste, ob vsakem času boš lahko prihajal, k sreči nisi odvisen od rasti plevela, zavohal si med, prišel si medu na sled in ga nisi več izpustil izpred oči, šel si stvari do dna, doganjal si in dognal, da se tvoja izvoljenka ne ukvarja samo s pletjem grobišč, temveč tudi s pašo, to te rešuje in ti lajša boli.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani