nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Ker takega posla ni bil vajen, ga je stalo ves napor, da je razločeval zadevo od zadeve in da v tej gneči ni nobena utonila, joj, kako je vse to krajšalo svetniško dolgočasje, kako je to ščegetalo v nosu, kako je mrgolelo pod kožo! Kadilo in špajka sta v primerjavi s tem vonjala kar zoprno. Tjaž je povesil oči k množici, se ji dobrohotno nasmehnil in svečano pokimal, to je bilo najmanj, kar ji je bil dolžan, potlej se je brez odlašanja lotil zadev, jih lepo razvrstil po njihovi teži, jih velikodušno prerešetaval in reševal, vsi so prejeli, kar jim je pristajalo, množica je morala občutiti spremembo, ker se je v takem številu in s takim zagonom izpostavila novemu, svežemu vetru, ki je hladil in poživljal.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani