nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Tjaž je spremenil namen svojega prihoda, odrinil je zanimanje za cerkev in namesto o cerkvi začel zbirati podatke o deklici, slikal jo je na razdaljo, potlej pobliže, od te in od druge strani, pustil na filmu več presledka, da bi ločil posnetek od prejšnjih slik, to je deklico od cerkvenih zidov, film je cvrleče zabeležil svoj plen, škrcanje v aparatu je plevico prebudilo iz dela, dvignila je svoje postavno telo in takrat se je Tjaž znova pregrešil, počenil je obnjo, v sredo plevela, ne preblizu, pa tudi ne predaleč vstran, tako da jo je lahko dosegel z besedo, to je bilo za začetek dovolj, telesno je bilo še prezgodaj. Začel je ruvati plevel, govorila nista veliko, več je spraševal, kot govoril, več je molčala, kot odgovarjala, plela sta grobove, pralica je segala plevelu do živega, prsti so davili drobna stebelca, koreninice so se zvijale od upora in obrizgavale prste s smrdljivim sokom, a vse skupaj ni nič pomagalo, zruvala sta jih vse po vrsti in jih
nagrmadila na plevišču, odpovedala sta jim zemljo, ukinila sokove, prehrano in streho, pregnala bohotno poželenje, jim tako rekoč izmozgala zadnjo slo po življenju. Delo je bilo končano, prstov se je držala zemlja, čutil je njene zdravilne dotikljaje, žaltavi vonji plevelnih koreninic so kožo vlekli v gube, zemlja se je vanje zagrizla, nesel je prste k ustom in jo ovohal, tako torej diši, za spoznanje drugače kot domača prst, na kislo zaudarja, prst z domače njive je vlekla na grenko, tudi travo je ovohal.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani