nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Tjaž je svojim očem pustil svobodo, in preveč svobode nikoli ni prida, prosto so izbirale, preveč so tu izločile, tam zgostile, niso se zadovoljile z globalnim, skupinskim vtisom, ki ga je posredovalo plelno telo, privoščile so si preveč posameznih delov, preveč drobnega, preveč izbirčno so iverile, zaznamovale debla za posek, ne bi bile smele obkrožiti vsake stvari posebej in se muditi z vsako malenkostjo, tega bi ne bile smele, malenkostne postanejo oči, kadar jih ne uzdaš. Tjaž je spremenil namen svojega prihoda, odrinil je zanimanje za cerkev in namesto o cerkvi začel zbirati podatke o deklici, slikal jo je na razdaljo, potlej pobliže, od te in od druge strani, pustil na filmu več presledka, da bi ločil posnetek od prejšnjih slik, to je deklico od cerkvenih zidov, film je cvrleče zabeležil svoj plen, škrcanje v aparatu je plevico prebudilo iz dela, dvignila je svoje postavno telo in takrat se je Tjaž znova pregrešil, počenil je obnjo, v sredo plevela, ne
preblizu, pa tudi ne predaleč vstran, tako da jo je lahko dosegel z besedo, to je bilo za začetek dovolj, telesno je bilo še prezgodaj. Začel je ruvati plevel, govorila nista veliko, več je spraševal, kot govoril, več je molčala, kot odgovarjala, plela sta grobove, pralica je segala plevelu do živega, prsti so davili drobna stebelca, koreninice so se zvijale od upora in obrizgavale prste s smrdljivim sokom, a vse skupaj ni nič pomagalo, zruvala sta jih vse po vrsti in jih nagrmadila na plevišču, odpovedala sta jim zemljo, ukinila sokove, prehrano in streho, pregnala bohotno poželenje, jim tako rekoč izmozgala zadnjo slo po življenju.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani