nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Kar je bil malo prej ugotovil Tjaž, isto sem zdaj ugotovil tudi jaz, nespremenjena slika se je ponujala, še vedno so bile stene temne, večna luč se je vabeče nastavljala svetnikom in jim svetila pod noge, čeprav se niso odpravljali nikamor, Kristus je prenočeval na visokem deblu sredi prezbiterija. Potem je za nama potrkalo, nekdo je s pestjo bil po zadnjih, glavnih vratih, Tjaža je pognalo na noge, nihče ga še ni videl s tako naglico odpirati, Nini je stopila s ceste, z njo se je pocedilo nekaj curkov svetlobe pod kor, ne da bi se bile njene konice utegnile zatakniti v zidne pore. Tjaž jo je objel okoli pasu in jo bolj potegnil, kot spustil v notranjost, na mesto, ki ga je v temi obdolžil njenega lica, je pritisnil poljub, predvsem zato, ker se mu je zdelo, da bo to name naredilo kar najgloblji vtis, največ mu je bilo do tega, da dovolj izrazito tolmači, kar ima ali si vsaj lasti, in da opozori prikrajšanega kolega na prednosti, združene s tem, s
prosto roko je zaklepal, druga je zajemala živalco, končno je zatlačil dolgi ključ za hlače.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani