nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Mestni zidovi so se začeli med seboj prekrivati, s skodlami, opeko in ploščami krite strehe, s televizijskimi antenami obtežene, ravne in viseče, oglate, okrogle, podolgaste in ošpičene, take z dimniki in take brez dimnikov, so se prelivale med seboj, petelini in strelovodi so poveznili grebene, parkirni prostori so se zrinili v veže in hodnike, kratko rečeno, poslopja so pristrigla svoje razteznosti, Tjaž ni mogel več razločiti, kje je obtičal park z njegovo klopjo in kostanji, tam doli nekje je mrknil med oazami kratkih svetlob, ki so selile svoj baliž skozi temo. Nekje tam doli, v bližini železniškega križišča, se je podnebje opazno črnilo, ker se je polnilo s sajami, od tam je prihajal tudi dir jeklenih koles, tam nekje je moral samevati dom. Potem je v kotlino, ki jo je Tjaž osumil zavoda, potegnilo meglo, Tjaž ni razločeval ničesar več, bilo je očitno, da se je mesto v tej uri zaprlo, zadnji ljudje so oblekli pižame, osnažili zobe, si izprali
grlo, namlaskali jezike v poprovi meti, obesili brisače, prispevali na stranišču, spustili vodo, vklopili nočne svetilke, se predali žimnicam, sklenili s posteljnim drugom spored za ostali del noči.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani